Zakaj potujemo in raziskujemo nove dežele in njihove znamenitosti? Morda zato, ker radi spoznavamo druge kulture, njihovo kulinariko in si ogledujemo znamenitosti? Imamo radi nova doživetja? Ali pa nam potovanja že predstavljajo neko odvisnost, nekaj več, po čemer hrepenimo in sanjamo. Rad potujem. Rad hodim tudi v hribe. In ti dve dejavnosti sta med seboj lahko zelo povezani. Vsaj pri meni.
Že od kar pomnim je moje življenje povezano z gorami. Hodil sem po domačih hribih, Korziške imam že skoraj v malem žepu, lepota španskih Pirenejev me je popolnoma presenetila in očarala. Himalajo sem bežno spoznal, imel srečo, da sem, med drugim, na lastne oči videl tudi njegovo visočanstvo Mount Everest osebno. A Himalaja se me je dotaknila, njena mogočnost je v meni vsekakor pustila velik pečat.
Dolomiti, dih jemajoči raj na zemlji! Tako daleč, a vseeno blizu
A v Dolomitih se v zadnjih letih počutim najbolj domače, kljub temu da me tam me čaka še ogromno raziskovanja in neprehojenih poti. Navsezadnje so po površini Dolomiti veliki skoraj toliko, kot celotna Slovenija. Merijo skoraj 16.000 kvadratnih kilometrov in se raztezajo po treh italijanskih zveznih deželah. V grobem jih delimo v tri skupine: Dolomiti Trenta, Dolomiti Bolzana in Beneški dolomiti. Ime so dobili po francoskem mineralogu Déodat Gratet de Dolomieu. On je je med Trentom in Bolzanom zbiral apnencu podobne kamnite vzorce, ki na njegovo začudenje niso reagirali na hidrokloridno kislino. Kasneje je te kamnine analiziral njegov prijatelj in kemik, Nicolas Théodore de Saussure in potrdil njihovo kemijsko sestavo. Novo odkrito kamnino je poimenoval po svojem prijatelju Dolomieu.
Dolomiti se nam zdijo tako daleč, a so v resnici precej blizu. Zanimiva je naša, Slovenska perspektiva. Ko se odpravljamo poleti na hrvaško morje, vožnja do Splita ali še dlje proti jugu ne predstavlja večjih težav, gre za letni dogodek, ko v avto spakiramo vse potrebno in se odpeljemo počitnicam naproti. Kar pa se nahaja na drugi strani naše zahodne meje pa se pogosto sliši tako tuje in oddaljeno, skoraj skrivnostno in predvsem neznano, da marsikateri Slovenec ne pride dlje od Trsta ali Gorice. Čeprav je vožnja do Dolomitov primerljiva ali lahko še krajša od tiste na nam tako dragi jug.
Nekaj zgodovinskih poudarkov
Ob vznožju dolomitov, na Južnem Tirolskem, se nahaja majhno mestece Toblach in ob njem se razteza Toblaško polje. Ste vedeli, daje to najbolj zahodna točka, do kamor so prišli stari Slovani v velikih selitvah, ki so se dogajale v šestem in sedmem stoletju našega štetja. Tam se je odvila tudi ena redkih bitk, v katerih so naši predniki premagali germanska ljudstva. Sčasoma so se pomešali z nemško govorečimi prebivalci in v kasnejših obdobjih so potekale selitve tudi v obratni smeri. Ti prebivalci so se naselili predvsem v Selški in Poljanski dolini, ukvarjali so se s kmetijstvom in fužinarstvom, danes pa na njih spominjajo predvsem nemški priimki, kot so Šmid, Thaler, Frelih, Koblar in podobni.
Dolomiti med prvo svetovno vojno
Ko je v Evropi izbruhnila prva svetovna vojna in ko se je Italija postavila na stran Antante, se je odprla več sto kilometrov dolga fronta. Ta je potekala od tromeje med Švico, Italijo in Avstro-Ogrsko preko Dolomitov in Julijskih Alp do Jadranskega morja. Delila se je na dva dela; Tirolsko in nam bolj poznano Soško fronto, ki se je dogajala tudi na naših tleh. To je bilo najzahtevnejše bojišče prve svetovne vojne in dolgo časa tudi najvišje ležeče bojišče v zgodovini – vse do izbruha konflikta med Indijo in Pakistanom v Kašmirju.
Številni boji in frontne črte so potekale čez številne vrhove, pogosto so si nasprotni vojaki stali na zelo kratki razdalji ali pa so potekali celo boji mož na moža. Obstreljevali in minirali so se gorski vrhovi (številni so posledično danes nižji, kot so bili pred vojno – celo do več deset metrov!), izvrtani in izkopani so bili številni rovi in bunkerji, kaverne, ki so bile lahko veliki kot cela naselja. Življenje vojakov je bilo težko, prav tako oskrba. Vojna je na gorah pustila neizbrisen pečat. Najbolj znameniti boji so potekali pri Marmoladi, Treh Cimah, Monte Ortigaru, masivu Amadello, Tofanah in Monte Lagazuoi. Danes pa nas na te dogodke spominjajo za turiste urejene poti, rovi in kaverne, ki prikazujejo težko življenje vojakov v tistih časih.
Mogočni vrhovi
Omenil sem že, da je v Dolomitih ogromno vrhov, pristopov in poti pa nešteto. Visoke stene so raj za alpiniste, napeljane so številne ferate, ljudje tam kolesarijo, hodijo in plezajo, pozimi pa smučajo. Pogled na gore je presunljiv in dih jemajoč. Če si vzameš malo časa za počitek in uživanje v trenutku, potem razumeš, zakaj toliko ljudi hodi sem preživljat svoj prosti čas in zakaj so od leta 2009 Dolomiti uvrščeni na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine. Naj na kratko opišem nekaj bolj znanih pohodnih poti:
– Vsekakor je na mestu, da začnemo s Tre Cime di Lavareddo. To je zaščitni znak Dolomitov, ki s svojimi tremi vrhovi vzbuja skomine marsikateremu alpinistu. Sestavljene so iz vzhodnega in zahodnega vrha, na sredini pa je »veliki vrh« ali »Cima grande«, ki se pne do nadmorske višine 2999 metrov (meritve so sicer različne). Dovolj je že, da se sprehodimo po poti okrog njih, da začutimo vso njihovo veličino in mogočnost in se morda spoprimemo s kakšno bližnjo ferato (npr. Via Ferata de Luca). Pot okrog njih poteka od izhodišča pri koči Auronzo mimo kapelice do koče Lavaredo in istoimenskega sedla, pod ostenjem Patternkofla do koče Locatelli. Tam nas pričakajo neverjetni razgledi v vse smeri. Dan si lahko popestrimo z oddihom, sprehodom ali pa kavo ali pivom pri bližnjem jezeru Misurina;
– Jezero Sorapis je drugačna, a že skoraj pravljična zgodba. Zanimivo je posedeti na vrhu ob jezeru in opazovati, ko prihajajo pohodniki do jezera in navdušeno vzdihujejo, ko ga prvič vidijo, kako leži pod mogočnimi vršaci. Kot, da bi vsi dobili enako navodilo, da morajo, ko ga zagledajo, reči »Waw!« In to vsi, od otrok do starejših. Pod do jezera ni zahtevna, vsega skupaj je nekje 200 višinskih metrov, in je vsekakor vredna pohodnikovega časa. V bližini jezera se nahaja tudi koča, v kateri se lahko okrepčamo, jezero in gora Sorapis pa imata tudi posebno legendo, ki pripoveduje o veliki ljubezni očeta do hčere;
– Piz Boe je najvišja gora v dolomitskem pogorju Sella in meri kar 3152 metrov nadmorske višine. Pravijo mu tudi najlažji tritisočak v Dolomitih. Dobršen del je dostopen tudi z gondolo. Sicer pa prvi del poti poteka po melišču, od koče dalje pa se odprejo zalo zanimivi razgledi, ki se le še stopnjujejo do vrha. Vsekakor je potrebno biti previden, ker se pri teh višinah lahko že pokažejo prvi znaki višinske bolezni. Marsikdo je lahko tudi precej utrujen, tako da previdnost in prava gorska oprema nikakor nista odveč. In trud se poplača na vrhu s pogledom na Marmolado in ostale vrhove. Krasna hribovska zgodba, ki vsekakor ostane v spominu;
– Cinque Torri ali pet stolpov je raj za sprehajalce, pohodnike in plezalce. In tudi za ljubitelje zgodovine. Kot je bilo že omenjeno so številni boji med prvo vojno potekali tudi v Dolomitih in na tej poti so odprli pravi muzej na prostem, kjer pohodniki lahko vidijo rekonstrukcijo kavern, rovov in razmer, v katerih so bivali vojaki. Do prve koče Scoilattoli vodi tudi gondola, lahko pa se odpravimo še naprej do koče Averau in nadalje na vrh Nuvolau (2.575m) (še dodatna ura hoda). Tu se odpre pravi razgled na okoliške vrhove, ki te ne pustijo ravnodušnega. Prijeten in ne prenaporen sprehod med gorami, ki vsekakor ostane v spominu;
– Lagazuoi Piccolo velja za kraljico Dolomitov in za kraj, kjer je narava uporabila vso svojo domišljijo in ustvarila neverjetno kuliso gora s številnimi barvami in oblikami. Pravijo, da je ta gora kot švicarski sir, saj je v njej izkopanih več kot 1100 metrov rovov, ki so bili narejeni med Veliko vojno. Tudi tukaj imamo krasen primer vojaškega muzeja na prostem. Sam od sebe se tudi ponuja pogled na najvišji vrh Dolomitov Marmolado (3344m), Tofane, Cinque Torri,…
Omenil sem samo nekatere pohodniške točke, poti in dejavnosti pa je še ogromno. Tofana, Civetta, Cristalo, Antelao, Langkofel in Rosetta se le nekateri od najvišjih vrhov, med glavne prelaze pa spadajo Pass Pordoi, Falzarego, Tre Croci, Passo d’Ombretta, Langkofeljoch in številni drugi.
Po rekreaciji sledi počitek
Osebno sem mnenja, da se po pohodu oz. vzponu prileže prijeten počitek. Zelo rad postanem pri jezeru Misurina, ali pa v mestecih Toblach in Cortina d’Ampezzo. Krajši sprehod po mestecu, kava ali pivo, morda ogled trgovin s spominki potem pa naprej. Zdi se mi škoda, da če že nekam prideš, da samo svoje odhodiš potem pa se vrneš domov – nekaj namreč manjka. Zato tudi na naših izletih in potovanjih stremimo h kombinaciji obojega.
Je pa potrebno omeniti, da je za pohode, tako pri nas kot v tujini, potrebno biti v dovolj dobri fizični kondiciji, imeti primerno opremo (začenši z obutvijo) in tudi zavarovanje za primer nesreče. Ker v Italiji se pišejo kazni, če so ljudje neprimerno opremljeni v ferati, helikopterski prevoz pa ni zastonj tako kot pri nas, kjer ga ljudje pokličejo že, če začutijo manjšo bolečino v kolenu.
A da na kratko povzamem. Dolomiti so za ljubitelje gora krasna lokacija, ki ponuja ogromno možnosti in kjer človek res dobi veliko za svoj denar. Splača se odpraviti tudi zahodno od Julijcev, Dolomiti niso tako daleč, kot se morda zdi. Tako, da izgovorov ni več! Potrebno je le še sebe prepričati, stopiti iz cone ugodja in se odpraviti novim doživetjem naproti! Obljubim, da je vredno in da vam ne bo žal.